Pandolo

„Igra je prostovoljno opravilo ali dejavnosti, ki se odvija v določenih časovnih in prostorskih okvirih po prostovoljno sprejetih, brez izjemno obveznih pravilih. Njen cilj je v njej sami;“ – Franko Hmeljak, Pandolo, 1994

Tako bi lahko začeli opis igre, ki je na istrskih tleh prisotna že stoletja. Dve palici, ena ravna, druga pa na obeh koncih ošiljena sta od nekdaj bili dovolj za zabave polno popoldne. Ni ga bilo sončnega dneva, ko mladina Kopra, Pirana, Trsta, pa vse do Pulja in Verone ni poprijela za maco in pandolo. (*Slika mace in pandola ali skupna slika udarca).

Z malo domišljije se bralec vpraša, kaj z omenjenim orodjem početi? Dobro ošiljeni pandolo postavim na utrjena tla. V roke vzamem maco, zajamem zrak, ter ga udarim po enem od ošiljenih koncev. V naslednjem trenutku se že vrti v zraku, čakajoč na drugi udarec, ki ga ponese na drugo stran igrišča.

Na poti do tja ga nestrpno pričakujejo branilci nasprotne ekipe, ki bodo storili vse, da bo njegov let karseda kratek. Na vrsto prideta tudi moja soigralca, ki izvedeta isti postopek. Zatem se ekipi zamenjata. Sedaj smo mi trije tisti, ki bomo skušali ujeti izredno hitri leteči predmet. Ko na koncu igre ekipi seštejeta dosežene razdalje in določita zmagovalca, se dan nadaljuje v sproščenem vzdušju.

Tako se ekipe, ki jih sestavljajo po trije igralci, zabavamo v času pomladnih in poletnih dni vsak drugi vikend. Skupnost sestavljamo fantje, punce, mladina, starši, otroci, starejši občani, študentje, inženirji, umetniki, učitelji in še bi lahko naštevali. Med seboj se pomerimo na organiziranih turnirjih, ki dajo dnevnega zmagovalca, po posebnem sistemu pa vodimo tudi državno tekmovanje.

V duhu uvodnega citata igro igramo in v njej uživamo zaradi nje same. Družita nas prijateljstvo in želja po aktivnem preživljanju prostega časa.

Naša zgodba se prične leta 1993, ko se je druščina zanesenjakov iz Koprskih ulic odločila obuditi tradicijo stare otroške igre. V organizaciji društva „Capris“ se je odvil prvi turnir v čast mestnega zavetnika Sv. Nazarija. Udeležilo se ga je 32 ekip, Pandolo pa je postal stalnica obalnega dogajanja. Kmalu so sta sledila turnirja v Strunjanu in Piranu v organizaciji Športnega društva „Casino“ Portorož in pojavile so se prve težnje po organizaciji skupnega tekmovanja.

 

Igra je bila iz dneva v dan bolj organizirana. Pandoli so razbili marsikatero stekleno šipo tudi v Izoli, Hrvatinih, Pulju, Truškah, Fiesi in Sečovljah. Po večletnih prizadevanjih so se društva leta 2000 tudi uradno povezala in nastala je Zveza društev igre Pandolo Slovenije, ki še danes skrbi za ohranitev te žive kulturne dediščine.

V naslednjih letih smo bili priča počasni, a vztrajni širitvi igre predvsem med mladimi. Turnirji v času pisanja vključujejo tudi tekmovanja za osnovnošolske nadebudneže. Medse smo sprejeli tudi ekipe iz Štajerske ter skupnost Italijanov iz Pulja.

V letih 2009 in 2010 je v skupnost prišel nov val mladih ljudi in nastali sta Kulturno in športno društvo Dolga Štorija Koper ter Mladinsko športno društvo Prekmurski Pandolaši iz Črenšovcev. Tako sta se rodila turnirja Koza Nostra Koper ter turnir za Štorkljino gnezdo v Dobrovniku, vsako leto pa se odvija tudi sklop treh turnirjev Pomurska A liga.

Ministrstvo za  kulturo je 7. marca 2013 športno igro Pandolo uvrstilo na seznam registriranih enot žive kulturne dediščine. Pandolo je tako tudi uradno postal del nesnovne dediščine, ki jo prestavljajo nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, in z njimi povezane premičnine in kulturni prostori (kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža), ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino.

Z zagonom vsakodnevno ohranjamo čar igre, jo nadgrajujemo, ter skrbimo, da je z njo naše lokalno okolje nekaj posebnega.

Dobrodošli na naši spletni strani!